Digitalizacija

V Sloveniji nimamo centralnega registra vsebin, ki bi jih bilo treba digitalizirati, niti tistih, ki so že digitalizirane.

Digitalizacija gradiv nam na področju ohranjanja kulturne dediščine ponuja povsem nove možnosti in hkrati nalaga dolžnost, da dediščino naših prednikov shranimo v tako obstojni obliki, da se bodo lahko z njo seznanili tudi naši potomci. Na to opozarja tudi Tedy Grbec, tehnični direktor podjetja Digitalizacija, ki pravi, da smo za digitalizacijo kulturne dediščine dolžni poskrbeti, ker nam tehnične možnosti to omogočajo.

Žegarjev Antikrist iz leta 1767

Podjetje Digitalizacija je maja lani pri nas organiziralo prvo konferenco, posvečeno digitalizaciji gradiv. Na njej je bilo po besedah Tedyja Grbca ugotovljeno, da se je digitalizacija analognih vsebin pri nas že začela, da pa jo spremlja več težav. To so pomanjkanje denarja, tehnološke težave (digitaliziranega gradiva namreč še ni kam odlagati) in vprašanje avtorskih pravic, saj morajo avtorji dovoliti digitalizacijo svojih gradiv.

Premalo dobre volje

“Za zdaj digitalizacija pri nas poteka še po načelu ‘za digitalizacijo ni posebej namenjenega denarja’, kar pomeni prepočasi. Možnosti, da se gradivo digitalizira, vsekakor so, pogrešamo pa malo več dobre volje,” pravi Grbec. Kot dodaja, bi bilo treba najprej digitalizirati rokopise, ki so dostopni samo najožji stroki, takoj zatem pa vse gradivo, ki propada v depojih. V naslednjem koraku pa še gradivo, ki leži v depojih in ni dostopno širši javnosti.

Nerešeno vprašanje avtorskih pravic

Med prednostmi, ki jih digitalizacija pomeni za ohranjanje kulturne dediščine, Grbec postavlja v ospredje hiter razvoj tehnologije digitalizacije in hrambe vsebin ter enostavno dostopnost. To področje pa spremlja tudi nekaj težav. Najbolj pereče so tiste, ki se nanašajo na avtorske pravice do uporabe digitaliziranih vsebin. Čeprav so te lahko prosto dostopne, to še ne pomeni, da so tudi “javna lastnina”, ki jo lahko uporabljamo (in zlorabljamo) v najrazličnejše namene. 

Črnjanski rokopis iz leta 1633

Premalo denarja

“Problematično je financiranje digitalizacije gradiva, saj se za to pri nas ne namenja dovolj denarja, pa tudi evropskih sredstev, ki so za to na voljo, ne izkoriščamo dovolj. Naslednji problem je določitev vrstnega reda digitalizacije gradiva. Za zdaj se prioritete določajo na podlagi denarja, ki je na razpolago, morale pa bi se na podlagi dogovora na nacionalni ravni,” poudarja Grbec.

Po njegovih besedah digitalizacijo gradiv pri nas spremlja še ena velika težava: nimamo centralnega registra vsebin, ki bi jih bilo treba digitalizirati, niti tistih, ki so že digitalizirane. Zato bi bilo po njegovem mnenju nujno, da se digitalizirane vsebine začnejo čim prej organizirano in pregledno shranjevati. Če digitalizirane vsebine niso pregledno zložene in shranjene, digitalizacija sploh nima smisla. “Pomembno je namreč, da so te vsebine žive, da jih torej ljudje lahko uporabljajo,” poudarja sogovornik.

Najprej bi morali biti zainteresirani lastniki

V prvi vrsti bi morali biti za digitalizacijo gradiv zainteresirani lastniki ali hranitelji vsebin ter avtorji. Slednji še zlasti zato, da njihove vsebine niso omejene samo na tiskane medije (knjige), vendar je ob tem treba ustrezno urediti tudi njihove avtorske honorarje in pravice. Pri digitalizaciji gradiva pa morajo sodelovati tudi usposobljeni izvajalci, ministrstvo za kulturo in ne nazadnje sponzorji, saj tega projekta verjetno ne bo v celoti financirala država.

Po mnenju Tedyja Grbca bi se tukaj lahko zgledovali po Irski, ki je digitalizirala že vse gradivo. V prihodnjem letu Digitalizacija pripravlja že drugo konferenco o digitalizaciji, na kateri bodo po napovedih Grbca govorili predvsem o dobrih praksah v tujini, o digitalizaciji v praksi (kakšno gradivo je mogoče digitalizirati in kako to gradivo predstaviti strokovni in širši javnosti) ter o digitalizaciji netiskovin, denimo čipk. 

Objavljeno z dovoljenjem g.Tedyja Grbca, tehničnega direktorja Digitalizacija.si.
Originalni članek se nahaja na naslovu http://www.finance.si/231946